Sklenila sem, da boj gojila kalčke. Kalila kalčke. Kako se temu prav reče? Kakorkoli. Za začetek, ker je zima in trenutno nimam česa saditi. Zakaj? No, po eni strani, ker imam rada zelenjavi in, če se že trudim z zdravo prehrano, je to baje dober začetek. Po drugi strani pa zato, da se naučim potrpežljivosti.

Veliki plan je, da se spomladi lotim sajenja zelišč za balkon in lončke (peteršilj, pehtran, lovor, meta – obvezno, etc …), ker vse raste počasi, ter da uredim tudi balkonsko korito, ki je bilo letos povsem prepuščeno samo sebi in je storilo bridko smrt. Nekatera zelišča so baje taka, da potrebujejo tudi dve leti, da so uporabna, torej če se ob tem ne naučim potrpežljivosti, se je nikjer ne bom. Ideja je tudi, da v nek pomičen lonec vtaknem še kakšen citurs, ki se bo pozimi selil v dnevno sobo (in z nekaj sreče imel kakšen prijeten vonj).

Prva runda rastlinic, manj zahtevnih, je tole slabo leto z mano uspešno preživela, ampak so bile že velike. Če jih bom sedaj sadila iz semen bo to res preizkus vztrajnosti, glede na to, da sem pravi otrok digitalne dobe, ki je vajen instantnih učinkov.  No, ampak veliki plan je zaenkrat še v fazi prebiranja knjig in sestavljanja spiska za potrebščine, ter seveda seznama, kaj bi rada sadila.

Medtem pa kalčki.

 

PS: na področju, ki se ga trudim odmisliti medtem nič novega. Jutri verjetno pride vnovično razočaranje. A se tolažim, da sem tokrat kar dobro pripravljena nanj.

Danes sem se lotila v dnenik, ki sem ga nekoč pisala za ljubega, začeti seznam razlogov, zakaj je bolje biti brez otrok. Zaenkrat jih imam 10. To je eden od načinov sprijaznenja z idejo. Konec koncev biti sam prinaša tudi nekatere ugodnosti, ki jih ne gre spregledati! Ampak ker jih še preradi spregledamo, jihje najbolj pametno kar zapisati. Cilj je, da do konca leta pridem do točke 100. Potem jih mogoče pretipkam tudi sem.

Ta mesec je ciklus čisto zblojen. Temperatura je čisto neprimerna zato ni niti najmanjšega upanja, da bi se čez par dni obetalo kaj dobrega. Če bo mentruacija približno točna in približno normalna bom že zelo srečna.

Ah, še en sklep. Nobenega jokanja več! Tako ali tako ničemur ne koristi. Poleg tega je ljubi čisto nesrečen, kadar jkoam in to tudi nima nobenega smisla. Zakaj bi moral biti še on nesrečen. On, ki ima porečeno predispozicijo, da vedno upa in verjame v najboljše, in ki je prepričan, da nama bo tako ali tako nekoč uspelo. Živeli optimisti!

Novi sklepi

Prejšnje krizno obdobje je nekako minilo. Oziroma s prepričevanjem same sebe pridno delam na te, da bi situacijo sprejela in primerno ukrepala. Kot rečeno, ne verjamem v čudeže. Zato tudi ne verjamem, da se dobo moji ciklusi, ki so trenutno precej zmedeni, kar sami od sebe unesli.  Zato sem se odločila, da poskrbim zanje kakor vem in znam sama. Ne zato, da se bodo stvari čarobno spremenile. Pač pa zato, da čez leta ne bom imela občutka krivde, da bi lahko karkoli naredila bolje.

Veliki plan torej obsega:

Zmanjšanje stresa na delu: tole je sicer potrebno jemati s ščepcem soli, saj nisem človek, ki bi preživel brez stresa ali dela. Se pa vseeno trudim, da bi manj dela nosila domov in da bi se manj obremenjevala za čisto vsak projekt, kot da stoji in pade z mano. Tako ali tako ne

Hujšanje: tole je hkrati zdravnikova zahteva kot tudi samoljubje – konec koncev, je treba poskrbeti za zdravje, če ne bova mogla na stara leta računati na pomoč otrok Ker pa nisem pristaš lahkote sem se odločila za zdravo prehrano, zdrav urnik prehranjevanja in telovadbo.

Ureditev lastne psihe: slednje je največji preizkus od vseh treh, saj sem v celoti predana živciranju že od mladih nog. Predvsem to, da se prepričam, da se ne obremejujem s trenutimi frustacijami je … zelo iluzorno. Pa se vseeno trudim. Prav po šolsko imam tudi svoje mantre.

Rezultati?

Na točko 1. in 2. se kažejo, tako dobri, kot kak slab, uspehi tretje točke pa so trenutno zelo v povojih in bodo na prvi pravi preizkus postavljeni čez 10 dni.

To je torej povzetek zadnjih dni, ko se nisem oglašala. Ne zaradi dela kot bolj zato, ker se po službi preprosto izogibam prižiganju računalnika. Takoj, ko ga prižgem, se avtomatično lotim dela. Zato ga raje pustim ugasnjenega, medtem ko se utaboriva na kavču z dobrim filmom. Zveni dolgočasno, pa vseeno je lepo, ker sva skupaj, blizu in v popolnem miru. Vsi nama govorijo sicer, da bi si morala najti hobi, kar pa si predstavljam kvečjemu kot stres. Čeprav vsekakor bo kot hobi štelo to, da bova sedaj nekaj časa verjetno načrtovala dnevno sobo, ki je potrebna prenove, in se istočasno lotila še projekta ‘naročilo oken’. Ni vrag, da naju to ne zaposli.

Jutro je spet prineslo pekoč želodec in solze. Poplaknjen pekoč želodec, takorekoč. Jeza, obup, večni zakaj. Jeza, ker to doleti ravno naju. Solze in šepet na blazini.

Čeprav je nedelja, sva vstala pred osmo in se lotila pospravljanja. Sinoči sva domov pritovorila kopico šare, ki jo je bilo potrebno pospraviti na mesto. Sicer bi se po stanovanju valjala še dva meseca. Potem sva se lotila garderobne omare. Zimska garderoba na spodnje, dosegljive police, poletna v zgornje in na v zaboje na omari. Red, da se ne bova več vsako jutro tresla.

Preoblečena in spolirana je tudi postelja. Tudi to je bilo že kar nujno. Z bližnjega gradbišča v sobe, ki so v tisti smer stalno nosi prah in svinjarijo, redno čiščenje je nujno. Dela sicer zaključujejo, tako da upam, da se bo kmalu umirilo.

Preostanek dela imam namen posvetiti čiščenju. To je pametno opravilo. Sicer ne najboljše, ker omogoča čas za razmislek, pa vseeno dobro. Delo, ki da takojšnje rezultate.

Ko se zjutraj zbudim in ljubi še spi, se prižamem k njemu kot nekoč. Takrat, ko nisva imela skrbi. Ko sva živela pri meni doma v mali 7m^2 sobici in je bila najina postelja široka 90 centimetrov. Vedno sva spala v klobčiču in naju to ni nikoli motilo. Seveda sva bila vedno skupaj prehlajena. Po drugi strani pa sva bila tudi vedno skupaj. Pika.

Vsak na svojem računalniku, pa nikoli več kot meter narazen, ko sva delala. Filme sva gledala na postelji, pogovarjala sva se tam. Najin mali svet. Če sem delala pozno v noč sem ga lahko gledala, kako spi. Če je vstal pred mano sem gledala, kako se oblači. Le kake dvakrat sva bila ločena. Ko je imel en ali drugi visoko vročino in se je drugi uvidevno umaknil na kavč v dnevni sobi, da je imel bolnik dovolj prostora za dihanje. Seveda je bolnik sam po dveh dneh zahteval ponovno združenje. Brez tega ni bilo ozdravitve.

Sedaj je najina postelja široka 1,60 in ponoči se raztepeva vsak na svojo polovico. Ko se zbujava sicer zlezeva spet skupaj, ampak gotovo imava v postelji preveč prostora. Ko sva jo kupovala, sva si mislila, da je nujno upoštevati, da bo kdaj kak otrok zlezel k nama.

Tudi spalnica je velika za dve moji sobi. Pa sta v njeje le garderobna omara in postelja. In sploh ima stanovanje preveč sob. Da bo prostor za otroke, sva rekla, in se mal obolj zakreditirala.

Sedaj imam svojo delavno sobo in nikogar ne motim, ko tipkam sredi noči …

Ne, ni vreden. Svet pesmi, jasno.

Že nekaj časa mi misli begajo sem ter tja. Težave imam s koncentracijo, težave imam zbrati voljo, da karkoli uspešno končam, včasih celo, da se česarkoli sploh lotim. In to mi ni podobno. To mi sploh ni podobno. Vendar se tolažim, da je v trenutnem stanju normalno in da bo sčasoma minilo. Saj mora. Vse nekoč mine. Vsaj tako pravijo.

In vse se nekoč začne. Kdaj se je začelo pri nama? Ne vem. Prvič, ko si rekel, da bi se poročil z mano? Prvič, ko si mi povedal, da bi imel otroke? Prvič, ko si zašepetal, da bi imel otroke z mano? Ko si rekel, da misliš, da bi bila dobra mama?

Ko sem bila mlajša so se mi ‘ženske’ težave zdele tako odveč, da bi si najraje odstranila vse reproduktivne organe. Takrat so mi vse starejše sorodnice govorile, da govorim traparije in da si bom nekega dne še kako želela otrok, pa se mi je, v tipični najstniški trmi, vse skupaj zdelo popolnoma nepredstavljivo, nemogoče in neverjetno. Zarečenega kruha se največ poje.

Danes bi veliko dala za to. Mogoče me bo tudi ta obljuba nekoč držala. Kaže pa slabo. In ker mi situacija že pošteno najeda živce in ker mi, kot že napisano, misli preveč begajo in živčki delajo nadure, sem se odločila, da jih skušam urediti s pisanjem. Priti sama sebi do dna.

Včasih pomaga. Srčno upam, da bo tokrat tudi.