Jutro je spet prineslo pekoč želodec in solze. Poplaknjen pekoč želodec, takorekoč. Jeza, obup, večni zakaj. Jeza, ker to doleti ravno naju. Solze in šepet na blazini.

Čeprav je nedelja, sva vstala pred osmo in se lotila pospravljanja. Sinoči sva domov pritovorila kopico šare, ki jo je bilo potrebno pospraviti na mesto. Sicer bi se po stanovanju valjala še dva meseca. Potem sva se lotila garderobne omare. Zimska garderoba na spodnje, dosegljive police, poletna v zgornje in na v zaboje na omari. Red, da se ne bova več vsako jutro tresla.

Preoblečena in spolirana je tudi postelja. Tudi to je bilo že kar nujno. Z bližnjega gradbišča v sobe, ki so v tisti smer stalno nosi prah in svinjarijo, redno čiščenje je nujno. Dela sicer zaključujejo, tako da upam, da se bo kmalu umirilo.

Preostanek dela imam namen posvetiti čiščenju. To je pametno opravilo. Sicer ne najboljše, ker omogoča čas za razmislek, pa vseeno dobro. Delo, ki da takojšnje rezultate.